Raba in pomen čebelnih proizvodov na Slovenskem

Gorazd Makarovič

Od 13. stoletja naprej je čebelarstvo v slovenskih pokrajinah izpričano v urbarjih,kjer so zapisane podložniške dajatve v čebelnih panjih, medu in vosku. O čebelar-jenju pri alpskih Slovanih izrecno pričata menda le omembi iz let 722 in 777. Vendarje na podlagi nekaterih vsem Slovanom skupnih čebelarskih izrazov moč sklepati,da so Slovani poznali čebelarstvo že v pradomovini in da so alpski Slovani po nase-litvi neprekinjeno čebelarili. Razne indicije kažejo, da so alpski Slovani opravljalitako lovsko nabiranje medu kot gozdno čebelarstvo. Po utrjevanju fevdalnih zem-ljiških gopostev, ki so si prisvojila pravico do koristi gozda pa je prevladalo čebelar-jenje na domu. Vsekakor smemo domnevati, da so kmečki prebivalci nepretrgomagojili čebele in uporabljali njihove proizvode. Ti so znatno narasli vsaj od 15. stolet-ja dalje, ko so začeli sejati ajdo, ki je bila zelo pomembna dodatna čebelja paša.Med je bil v Evropi vse do časa po križarskih vojnah, ki je prineslo znanje o trsnemsladkorju z vzhoda, sploh edino znano sladilo. Toda še dolga stoletja sladkorja nisouporabljali v prehrani; rabil je le kot zdravilo in kemikalija. Vse do 16. stoletja so gaimeli le lekarnarji in še v 17. stoletju so v Ljubljani konfekte naročali v lekarni. Vdrugi polovici 17. stoletja, ko je začel s Surinama prihajati trsni sladkor, so ga po-stopoma začeli uporabljati tudi v kuhinjah, vendar samo pri veliki gospodi. Vzrokza to je bila tudi visoka cena; proti koncu tega stoletja je na Kranjskem stal funtsladkorja od 40-60 krajcarjev, medtem ko je funt medu veljal okoli 2 kr. Za pri-merjavo naj omenimo, da je bil kilogram sladkorja dražji od para čevljev. Šele poustanovitvi prve čistilnice trsnega sladkorja na Mauritiusu leta 1735 moremo govori-ti o večjem uveljavljanju sladkorja v evropski prehrani. Toda čeprav je v 18. stoletjuraslo število čistilnic v Evropi in čeprav je bilo tudi na Slovenskem v prvi polovici19. stoletja nekaj tovrstnih obratov, je sladkor še celo 19. stoletje bolj ali manj po-menil razkošje in ne potrebo. Med kmečkim prebivalstvom ga vsaj pred zadnjo tret-jino 19. stoletja niso uporabljali. Sladkor je sodil med potrato in„ kupivne" izdelke,ki so v kmečki potrošnji nasploh le s težavo izrivali doma pridelane dobrine.

Med ni bil navadna dobrina; proizvodnja medu ni bila tolikšna, da bi dopuščalasplošno in vsakdanjo rabo. Posebno vrednost mu je dajalo srednjeveško krščanskosimbolično vrednotenje čebel in medu. Po srednjeveških predstavah so se čebelerazmnoževale brezspolno: tako je čebela postala simbol Marijinega deviškega poro-da. Čebelo so imeli za proizvajalko medu, ki je pomenil Kristusa. Ker so menili, dačebela nikoli ne spi, je postala simbol krščanske budnosti in prizadevnega pridobi-vanja kreposti. Med je bil tudi prispodoba sladke besede krščanskega nauka: ime-nitna cerkvena govorca sv. Ambrož in sv. Bernard iz Clairvauxa sta zato v upodo-