Slikarije na pročeljih čebelnih panjev

Gorazd Makarovič

Poslikave na pročelnih deščicah čebelnih panjev položne pravokotne prizmatičneoblike, izdelanih iz desk, imenujemo slikarstvo na panjskih končnicah. Na teh pa-njih so poslikane samo sprednje končnice; največkrat so visoke od 12 do 15 cm, ven-dar so različno dolge. Razmerja med višino in dolžino so navadno v razponu med1: 1,8 in 1: 3,5; najpogostejše razmerje je 1: 2,3. Na poslikano končnico so okrog inokrog pribite deske, ki sestavljajo panj; spodnja ali zgornja deska sta včasih samopripeti. Spodnja deska je spredaj podaljšana in konično stanjšana tako, da dela„ brado" panja, majhno ploščad za priletavanje in odletavanje čebel. Na sprednji,poslikani končnici je spodaj v sredini majhna pravokotna odprtina,„ žrelo", čebeljivhod v panj. Panji so običajno izdelani iz mehkega lesa, iz žaganih desk, ki so naj-večkrat poskobljane. Pročelne končnice so navadno iz mehkega, včasih tudi iz trde-ga lesa, in vedno poskobljane. Debele so navadno okoli 14 mm, tiste iz trdega lesapa so tudi debelejše. Pročelna končnica je dostikrat iz drugačnega in drugače obde-lanega lesa kakor panj; tudi debeline končnic se velikokrat razlikujejo od debelinedrugih desk, ki sestavljajo panj. Podobe na sprednjih končnicah so vedno slikane zoljnimi barvami in z različno debelimi čopiči. Postopek slikanja je bil vedno zelopreprost: dobro zglajeno deščico iz suhega lesa so prepleskali z oljno barvo, ki je bi-la po končanem slikanju barvno ozadje slikarije. Ko se je ta plast barve dobro posu-šila, so nanjo slikali. Takšen postopek je bil tehnološko zelo soliden; kljub zelo neu-godnim vremenskim razmeram, ki so jim bile izpostavljene te slikarije, so se nena-vadno dobro ohranile. V precejšnji meri moremo to pripisati obstojnim zemeljskimbarvnim pigmentom in domačemu lanenemu olju; ob teh sredstvih so slikarji upo-rabljali le še terpentin. Barvne plasti slikarij so zelo tenke: to je pripomoglo k odlič-ni vezavi barv na leseno podlogo in s tem k trajnosti slikarij. Podobarji so največ-krat slikali prostoročno, včasih pa so uporabljali patrone ali šablone. Z barvo nane-seno obrisno risbo na papirju so odtisnil na leseno podlogo; odtis jim je rabil zaoporo pri slikanju. Drugačen način je bil v navadi pri uporabi papirnatih šablon, nakaterih je bila obrisna risba luknjičasto predrta. Tak papir so položili na končnicoin potem po njem potolkli s tkaninasto vrečico, v kateri je bil zmlet barvni pigment:na končnici so nastali pikčasti obrisi zaželene slikarije.

V 18. stoletju so bili čebelni panji s poslikanimi končnicami spravljeni v čebelnjakihali pa zloženi v skladovnice pod zasilno streho ali napuščem strehe kakega gospo-darskega poslopja. Čebelarji brez čebelnjakov so panje prezimovali na hišnih pod-strešjih ali kje drugje v gospodarskih poslopjih; čebelarji, ki so imeli čebelnjake, paso panje pustili čez zimo v njih. V 19. stoletju je bilo postavljanje čebelnjakov precej